Rüdiger Rossig | Journalist | Novinar

Na zidu pred podstrešnim stanovanjem Rüdigerja Rossiga na Dunckerstrasse v berlinski četrti Prenzlauer Berg je obešen portret Josip Broza Tita in nalepljena stara ploščica Dunav osiguranje. Sto let stara stavba je bila ob padcu berlinskega zidu napol porušena, nato jo je skupina študentov zasedla, pozneje so z mestno upravo uredili najemniška razmerja. Rossig živi v njej ves čas, med vojno v nekdanji Jugoslaviji je bilo tam pribežališče številnih mladih iz Hrvaške, Srbije, BiH. Med našim obiskom je ob skodelici turške kave ponosno pokazal fotografijo stavbe z veliko sliko jugoslovanskega maršala na pročelju in posnetke z velike zabave na dvorišču, ko je kakih štiristo Berlinčanov bučno praznovalo 25. maj, dan mladosti.

Berlinski novinar, urednik pri mesečniku The German Times in kitarist skajevske skupine Blechreiz Rossig v medijskih krogih velja za enega vodilnih poznavalcev Balkana. Na začetku leta je pri berlinskem izdajatelju Arhiv mladinskih kultur izšla njegova knjiga Bivši Jugosi (Ex-Jugos), mladi priseljenci iz Jugoslavije in njenih naslednic. Ob portretih osemnajstih ljudi iz bivše Jugoslavije, od upokojenke do študentke, je objavil analizo življenja tako »starih« gastarbajterjev kakor generacije, ki je v Nemčijo prišla med vojno. »Ti so razvili svojo sceno, kakršne prej ni bilo. Ne glede na narodnost so se hoteli družiti. Kot pozitivna stvar iz njihove bivše skupne domovine jih je povezoval jugoslovanski rokenrol. Ena od najbolj znanih rednih zabav v Berlinu pa je postal Balkan Beats,« je povedal.

Rossig, danes star 41 let, se je za Jugoslavijo začel zanimati, ko je sredi osemdesetih v Nerezinah na Lošinju spoznal skupino zagrebških pankerjev. In z njimi jugoslovansko glasbo – Azro, Disciplino Kičme, Buldožer. Navdušen nad glasbo je iz domačega Mannheima odpotoval na obisk v Zagreb in nato poglabljal znanje o jugoslovanski sceni. Študiral je zgodovino na berlinski Freie Universität in uspešno zagovarjal magistrsko nalogo, v kateri se je ukvarjal z razvojem rokovske kulture v SFRJ in med drugim analiziral 478 glasbenih skupin.

Medvojno je veliko potoval po bivši Jugoslaviji, pisal o tem za berlinski časnik Tageszeitung, beguncem je v Berlin prinašal iskane stripe Alan Ford. Po koncu spopadov je tri leta delal pri radiu in televiziji Združenih narodov v Zagrebu in Sarajevu. Motila ga je prevladujoča medijska slika o balkanskih divjakih, saj je sam ves čas spoznaval izobražene, evropsko usmerjene (bivše) Jugoslovane. »Med vojno sem mnogim v Berlinu pomagal pri urejanju papirjev, iskanju stanovanja in službe. Tako sem se dobro naučil 'srbohrvaški' jezik,« je povedal.

V Rossigovih očeh imajo vsi bivši Jugoslovani veliko skupnega. Jugoslovanska zgodba se mu zdi nekakšno nasprotje Nemčije: dvajset let po združitvi države je še veliko razlik med vzhodom in zahodom, na Balkanu so nastale različne države, med njihovimi prebivalci pa je veliko podobnosti – jezik, kultura, hrana. »Navsezadnje, doma se hočejo vsi razlikovati in ločevati, v tujini, denimo na drugi strani meje z Madžarsko, pa se mladi in stari pripadniki vseh narodov takoj začnejo družiti. Na ravni glasbe in kulture vse deluje enotno. Ko ima v Berlinu razstavo Makedonec, vedno pridejo Slovenci. Tudi srbsko-hrvaške prireditve niso nobena izjema. Nemci pa tako ali tako vse še vedno vidijo kot (bivše) Jugose, saj je ločevanje za njih preveč nepregledno in nejasno. Na drugi strani imajo bivši Jugoslovani svoje predsodke in vedo malo o Švabih, Bavarcih ali Prusih. Jaz jim vedno težko pojasnim, da nikakor nisem Švab in da se pravzaprav sploh nočem družiti z njimi, čeprav prihajam iz sosednje pokrajine Baden,« je pojasnil.

Navduševanje za Jugoslavijo in njene naslednice je zanj samoumevno: »Kot Nemec se tam vedno počutim dobro, saj nas veliko več povezuje, kakor loči.« Tudi Tito je njegova priljubljena osebnost, po stanovanju ima obešenih kar pet njegovih portretov. »Najlepši je z nekdanjega sedeža centralnega komiteja zveze komunistov v Sarajevu. Ko smo varnostnika zaprosili za sliko, je mislil, da – tako kakor drugi prej – hočemo dobiti samo precej vreden okvir. A mi smo hoteli sliko, zato je bil navdušen in smo jo dobili zastonj, « se je spomnil Rossig. Čeprav je po prepričanju levičar,muavtoritarni komunizem, kakršen je vladal v Evropi, nikakor ni všeč. »Tito je bil v Jugoslaviji državna ikona. To se mi zdi gnusno. Visel je v vsakem frizerskem salonu, gostilni ali trgovini za lovce. Ko so vsi začeli odstranjevati njegove slike in nameščati nove predsednike, se mi je prikupil. A tak, kakšen je bil pred drugo svetovno vojno. Norec, ki je dandijevsko oblečen sedel v kavarnah po Zagrebu in kadil cigare, v resnici pa je bil agent Kominterne. To je bil 'kul' Tito.«

Glede prihodnosti ni črnogled, saj je prepričan, da vse bivše Jugoslovane čakajo skoraj lepi časi v skupni evropski hiši. Ko ga zbodejo, da je naiven jugonostalgik, se le namrdne in odrezavo odgovori: »Jaz sem jugofuturist!«

Peter Žerjavič

Delo, 8.2.2009, Seite 10-11